Naši glavni cilji urejanja razmer na trgu AV vsebin /ustvarjalnost, medijske vsebine, regulativa pristojne zakonodaje, avdiovizualno področje, financiranje AV vsebin…./
AVDIOVIZUALNO PODROČJE
KAKO DELUJE IN KAJ GA PESTI?
Živimo čas medijskih vsebin, ki nam skozi premnoge zaslone krmilijo naše življenje, našo kulturo, politiko, odnose. Medijske vsebine in informacije so v zadnjih tridesetih letih zamenjale topove. Bojujemo se z informacijami, državne meje količimo z medijskimi vsebinami. Kreiranje medijskih vsebin ima vedno ob tendenci zaslužka, tudi strateško ozadje. Gre za zelo efekten način krmiljenje mišljenja ljudi.
»Ni pomembno kaj je res. Pomembno je kaj ljudje mislijo, da je res.« /S. Južnič/
Kultura, ki nima lastnih medijskih vsebin, ki ne vlaga v strateško izobraževanje naroda in okolice, je dolgoročno obsojena na stagnacijo in propad. Na svoj lastni zaton in suženjstvo tistim kulturam, ki vzpostavijo lasten medijski svet in ga vsilijo tudi preko svojih meja.
Tu smo manjši narodi že v štartu v slabšem položaju. Kreiranje medijskih vsebin predstavlja visok strošek, ki ga manjše entitete težje prenesemo. A ga moramo, če želimo obstati.
Stati inu obstati.
FINANCIRANJE AV PRODUKCIJE V SLOVENIJI
Celoten slovenski ceh AV produkcije se /ali naj bi se/ financira iz naslednjih bazenov:
- SFC – cca 8.000.000 eur letno
- AV RAZPIS MK – cca 600.000 eur letno
- FINANCIRANJE SFC IZ NAROČNINE RTV SLO – 1.700.000 eur letno
- RAZPISI RTV SLO ZA NEODVISNE PRODUCENTE RTV SLO – cca 1.000.000 eur letno
- KOMERCIALNE TELEVIZIJE – od 1.000.000 do 6.000.000 eur letno
- K.O. AIPA – 0,00 eur letno /KO Aipa, od leta 2010 dalje letno pobere od kabelskih operaterjev 3.500.000 eur za nadomestilo za kabelsko retransmisijo soavtorjem/producentom. A v vseh letih od 2010 do danes še ni opravila delitve upravičencem!!!/
Na letni ravni govorimo torej o cca 8 – 12 milijonov eur, ki so iz vseh naslovov namenjeni neodvisni Slovenski produkciji. Kar je brez dvoma premalo za obstoj ceha in ohranjanje lastne kulturne identitete.
Treba je omeniti, da se v Sloveniji še približno enkrat toliko denarja obrne na področju produkcije ali tehničnega servisiranja domačih in tujih EPP produkcij.
ZAKONSKE KVOTE EU IN SLOVENSKE NEODVISNE PRODUKCIJE
NESPOŠTOVANJE ZAKONOV/KVOT
Zakon jasno opredeljuje, da mora javna televizija 6,25% programskega časa zapolniti z AV deli neodvisnih slovenskih producentov. Javni zavod RTV SLO že vsa leta krši to zakonsko obvezo. Zgodi se nič. Obenem tudi komercialne televizije ne zagotavljajo predpisanih 5% slovenske neodvisne produkcije. Imamo precej izdajateljev tv programa, ki imajo sedež v RS, vrtijo podnaslovljen tuji program in vmes slovenske EPP bloke. Le ti ne izpolnjujejo niti promila predpisanih domačih kvot.
Zapleta se nam že pri identifikaciji slovenskega AV dela. Zakon jasno pove, da so to umetniška dela, ki imajo originalen scenarij, partituro, format…..torej v kvoto ne moremo vračunavati informativnih oddaj, licenčnih šovov, oddaj z glasbenimi videospoti, omizij….kar razni izdajatelji programa neprestano počnejo in na tak način prikažejo izpolnjevanje kvote.
Naj navedemo že skoraj smešno anomalijo. Na javni TV se dogaja fenomen, ko že skoraj 70% denarja, ki ga nacionalka pridobi iz naročnine in trženja, konča kot plače zaposlenih in honorarji pogodbenih sodelavcev. Bojimo se, da lahko pridemo do situacije, ko bo nacionalna televizija s svojimi prihodki zgolj pokrila plače, programa pa ne bo več izdelovala ali naročala. V Evropi zaželjen model predpisuje tretjinski razrez kolača. Ena tretjina v plače in honorarje, ena tretjina v strošek programa in ena tretjina v tehnično opremljanje in servisiranje.
Regulator /AKOS/ molči, ali pa se v najboljšem primeru izkaže kot brezzobi tiger.
SFC – SLOVENSKI FILMSKI CENTER
SFC je že desetletja podhranjen. V letu 2023 razpolaga s cca. 8.000.000 eur sredstev. V primerjavi s sosednjimi državami bi moral biti znesek sredstev vsaj dvakrat večji. In obenem je SFC precej incestoiden. Obvladuje /ali pa ga je dve desetletji obvladovala/ skupina ljudi, ki so se izmenjevali na položajih vodenja SFC in lastništva neodvisnih produkcij. In ti so si med seboj dodeljevali denar. Tako je v zadnjih dvajsetih letih več kot 80% vsega denarja SFC končalo znotraj treh produkcijskih hiš in njihovih satelitov.
Državni filmski studio
STUDIO VIBA
Je v sedanji stvarni in pravni formi škodljiv in moteč. Onemogoča razvoj zdrave konkurence tehničnega servisa produkcij, s svojim delovanjem navidezno ceni produkcijske stroške. Gre za nekakšno nelojalno konkurenco in usedlino bivšega sistema in razmišljanja.
PRILAGODITEV PRODUKCIJE VELIKOSTI SLOVENSKEGA TRGA
Slovenski trg je s svojo majhnostjo, tudi ob doseganju visoke kvalitete izdelkov, obsojen na komercialno nerentabilnost. Nikoli ne bomo posneli filma ali resne serije, ki bi pri dvomilijonskem avditoriju lahko povrnila svoj vložek. Treba se je zavedati, da je komercialno najuspešnejši slovenski film, v domače kinodvorane pritegnil 300.000 ljudi. Če od vsake vstopnice producent iztrži dva evra, se strošek produkcije ne povrne.
Na področju televizijske produkcije pa tudi velja dejstvo, da najbolj gledan urni termin, najbolj gledane televizije, z zakonsko določenimi dolžinami EPP blokov, doseže maximalno 50.000 eur prometa/ na eno uro programa.
Na tej točki bi lahko vrgli puško v koruzo in ugotovili, da je področje nerentabilno in ga zato ukinemo. A obstoj filma in tv programa sta nujna za obstoj slovenskega jezika in kulture. Za gradnjo slovenske identitete. V naprej je jasno, da je to področje treba financirati iz strateških vzgibov. Vložek je pač namenjen varovanju in krepitvi kulturne identitete, ki pa je temelj državnosti.
V Sloveniji te vzročno-posledične odvisnosti ne razumemo.
AV PRODUKCIJSKO POSLOVANJE V SVETU IN ANOMALIJA V SLOVENIJI
Vsepovsod v razvitem svetu je bistveni člen AV produkcije producent. Vse angažmaje soustvarjalcem /soavtorjem in avtorjem prispevkov/ poplača in posledično zadrži vse pravice na dokončanem AV delu zase. Tak sistem je svetovni normativ, ker edino na ta način lahko pride do prodaj v tujino. Kupec AV dela se namreč ob nakupu programa noče o pravicah pogovarjati z vsakim od stotih so-avtorjev. Pravice želi urediti na enem mestu. Pri producentu.
V Sloveniji je moč zaznati drugačne trende, ki jih generira predvsem kolektivna organizacija AIPA. Po zakonu /ZASP/ obstaja svetovna presumpcija, da sklenjena /ali nesklenjena/ pogodba o avtorskem delu, vse pravice soavtorja ali avtorja prispevka prenaša na producenta. A v Sloveniji se krepijo prizadevanja, da bi pravice ohranjali izvorni avtorji. Kar bi seveda prineslo usodno znižanje možnosti za prodajo izdelka na druge trge, predvsem pa nezmožnost samofinanciranja produkcij iz poplačila kabelske retransmisije.
Gre namreč za to, da se na način kot ga vsiljuje AIPA, denar iz pravic kabelske retransmisije razpršili na sto naslovov /kjer vsak naslovnik prejme nekaj sto evrov/. Brez konkretne vsote denarja pa ostane producent, ki bi moral dobiti konkreten znesek, iz katerega bi produciral vsaj pilotni poizkus novega projekta.
Vlaganje v novo produkcijo je smoter in cilj nadomestil iz kabelske retransmisije. Na ta način se kolo produkcije vrti, soavtorji in avtorji prispevkov pa dobivajo nove angažmaje.
Takšno stanje je pomembno še iz enega razloga. V fazi produkcije, ko vedno primanjkuje denarja, lahko producent, ki je dobil konkreten znesek iz svojih pravic za pretekle uspešne projekte in iz pravic, ki jih bo zadržal zase ob produkciji novega projekta, »krpa« svoj proračun. Z oddajanjem določenih pravic soavtorjem si navidezno zviša budget /z oddajo pravic, producentu uspe znižati ali celo eleminirati pogodbeni znesek za opravljeno delo soavtorja ali avtorja prispevka/ in s tem omogoči boljše produkcijske pogoje, boljšo zasedbo, več snemalnih dni….itd…
ZAKONSKI KRŠITELJ RTV SLO – RAK RANA SLOVENSKE AV PRODUKCIJE
Veliko težavo na našem področju predstavlja RTV SLO, ki kot javna medijska hiša s svojim zgledom močno vpliva na delovanje celotne scene, predvsem pa komercialnih medijev. Namreč, obstaja razmišljanje, da je komercialnim medijem treba zakonodajo spoštovati malo manj kot nacionalni javni medijski hiši. In ker RTV SLO krši marsikaj, npr. daje v podpisovanje protizakonite pogodbe, napačno interpretira svojo vlogo, se postavlja v vrsto za denar KO Aipa, s svojimi pogoji na razpisih krši vsa zakonska določila, ne spoštuje kvot, jih napačno in lažnjivo interpretira in označuje….itd….smo skozi leta prišli do stanja, kjer se nacionalna medijska hiša obnaša kot hegemon, diktator in kriminalec. Zunanji neodvisni producenti smo tretirani kot nebodigatreba, kot moteč element.
Nacionalka prisiljuje neodvisne producente, da podpisujejo protizakonite pogodbe, ki so nelojalne in izkoriščajo nacionalkin monopol na trgu. Še več. Prihaja do anomalije, ko mora neodvisni producent v času produkcije stopiti v čevlje producenta /z vso odgovornostjo in kompletno predajo know-howa/ ko pa je produkcija končana, mora podpisati novo pogodbo, ki specificira spremembo statusa. Producent ni več producent, pač pa zgolj izvršni producent.
Priča smo tudi mnogim nepravilnostim, krivicam, nefleksibilnosti in kratenju avtorskih pravic v sferi arhivskih materialov RTV SLO.
FINANČNO STANJE AV SCENE V SLOVENIJI
Je alarmantno. Kot že rečeno, denar, ki ga namenja država skozi SFC je premajhen , AV razpis za sofinanciranje AV vsebin je smešno nizek, RTV SLO s svojim prispevkom za filmsko produkcijo praviloma sproducira en televizijski film in par dokumentarcev /skupaj torej cca pet ur programa/. Predpisanih kvot slovenske neodvisne produkcije nacionalni in komercialni mediji ne spoštujejo. Kolektivna organizacija Aipa pa že od nastanka ne deli zbranega denarja za kabelsko retransmisijo.
Prej omenjenih 8 – 12 mio eur, ki danes krožijo na trgu neodvisne AV produkcije, bi ob normalnem delovanju vseh zgoraj naštetih akterjev, spoštovanju zakonodaje in primerljivih tarifah s soseščino, v Slovenji moralo na trg ponuditi cca 30.000.000 eur/letno. Kar pa že je vsota, ki omogoča preživetje ceha /zagotavlja kontinuirano delo cca 300 ustvarjalcev – svobodnjakov na svobodnem trgu, ki slabe eliminira, dobrim pa lahko zagotavlja konstantno eksistenco/
VIZIJA REŠITVE
Država bi morala neodvisnemu cehu AV produkcije ponuditi minimalno 10.000.000 eur skozi SFC in druge AV razpise /to je 5 eur na prebivalca/letno, kar je s primerljivo sosedščino pravzaprav malo/
Medijske hiše bi s spoštovanjem predpisanih kvot trgu dodatno ponudile naslednjih 15.000.000 eur.
Aipa bi ob svojem normalnem delovanju ponudila še nadaljnih 7.000.000 eur.
Z uslugami tujim produkcijam in davčnimi olajšavami tujim in domačim produkcijam, bi na državnem nivoju lahko letno /računovodsko/ pridobili še cca 5.000.000 eur. /kot zanimivost: država nudi tujim produkcijam, ki snemajo na ozemlju R Slovenije tuje programe, davčne olajšave. Ne vidimo razloga, zakaj takšnih olajšav nebi imele Slovenske produkcije za domači program???/
Številka v skupni vrednosti 37.000.000 eur letno pa je zadovoljiva za razvoj, vzdrževanje in preživetje slovenske produkcije in tudi prodor na tuje trge.
ZAKLJUČEK
Slovenski trg medijskih vsebin/položnice za kabelske operaterje, rtv naročnina + denar ki se obrne v trženju oglasnega časa/ je letno vreden približno takšne zneske:
- Cca 120.000.000 – naročnina RTV SLO
- Cca 120.000.000 – zaslužek komercialnih tv izdajateljev kot epp nadomestila in programske pravice.
- Cca 150.000.000 kot naročnine kabelskih storitev
- Cca 50.000.000 – ostalo
Plačani zneski so v manjšem deležu plačilo tehnične storitve. V levjem deležu pa gre zgolj in samo za strošek vsebin, ki so smisel in osnovni derivat medijskega posla.
Skupno torej govorimo o dobrih štiristo milijonih denarja, od katerega pa realni ustvarjalci vsebin /domači in tuji/ iztržimo prej omenjenih do dvanajst milijonov.
Po globalnem priporočilu Wipo je pravično nadomestilo za seštevek vseh vrst pravic cca 10% od celotnega zaslužka. Torej bi v Sloveniji morali stremeti k vsotam okoli 40 milijonov eur, ki bi morale v veliki večini pristati na računih domačih ustvarjalcev/na Danskem doma ostane 75% denarja/. In spet smo pri 30.000.000 eur, ki predstavljajo obstoj.
KAJ SE DA STORITI ZELO HITRO?
AKOS mora spremeniti interpretacijo obstoječe zakonodaje (Zmed 92. člen in 87. člen) v delu kaj je AV delo (uredba iz leta 2001), in koliko je 25% za RTVS in 5% za komercialne TV postaje oddajnega časa. Ker v zakonu piše, da se mora predvajati toliko slovenskih AV del, pričakujemo da bi za tem ostala tudi denarna sled, kar bi samo pri RTVS pomenilo:
- 58.000.000 EUR budget delovanja TV programov znotraj RTVS budgeta
- 25% = 14.500.000 EUR za slovenska AV dela
- Od tega ¼ za neodvisno produkcijo = 3.625.000 EUR
To je edina predpisana kvota programa za televizije. Informativni in zabavni program nimata zapisanih kvot.
Za komercialne TV postaje je delež slovenskih neodvisnih AV del 5% oddajnega časa oz. cca 100 ur/letno. Po laični interpretaciji, glede na izračun deleža lastne produkcije (67.člen) se v teh sto ur lahko všteva samo premiera in prva ponovitev.
Inšpektorat za medije mora spremeniti interpretacijo 4.člena 4.odstavek ZAvMS, kjer morajo biti vpisani v slovenski razvid medijev vsi programi, ki imajo trdno vez s slovenskim gospodarstvom. Se pravi tudi tuji programi (Discovery, National Geographic, Športklub, FOX…), ker skupno ti programi poberejo iz Slovenskega trga /po podatkih AJPES-a/ preko 6.000.000 EUR oglaševalskega denarja – z nelojalno konkurenco. Ta denar pa se seveda ne vrne v slovensko gospodarstvo niti z enim centom.
URSIL mora preveriti finančno delovanje KO Aipa. Po naših podatkih le ta v vseh letih še ni izvedla delitve po uporabi repertoarja. Nekaj denarja je razdelila ne imetnikom pravic, kot nekakšne subvencije, predujme…./v resnici gre več kot očitno za podkupnine za glasovanje na skuščinah/
Obenem se mora Ursil jasno izjasniti kako naj se interpretira 104.člen ZASP. Izenačiti se moramo s svetovno prakso, kjer se praviloma avtomatično pravice soavtorjev in avtorjev prispevkov prenašajo na producenta. Samo na ta način se omogoči refinanciranje Slovenske produkcije iz zbranega denarja iz kabelske redistribucije, ki ga trenutno pobira, a ne deli, KO AIPA.
Aipa se bo slej ko prej morala sprijazniti, da bo na slovenskem trgu večino kabelskega nadomestila pobralo cca deset produkcijskih hiš. In te bodo s solidnimi zneski vrtele kolo produkcije naprej. Seveda pa sedanje vodstvo Aipe na ta način ne bo več obvladovalo glasovalnega stroja, ki trenutno omogoča »podkupnine« in večino nerazdeljenega denarja ležečega na računu AIPA.
RTV Slovenija je treba jasno povedati, da mora pustiti producentu uveljavljanje pravic na vseh plačljivih distribucijskih kanalih, saj v svojih tipskih pogodbah, želi RTV SLO prevzeti pravice, ki jih kot izdajatelj programa in nacionalni servis, ne more uveljaviti zase. Kar je svetovni unikum, saj RTV SLO te pravice ne more niti izkoristiti. Noben izdajatelj programa, še najmanj pa nacionalna televizija, ne morejo biti deležni nadomestil iz naslova kabelske redistribucije!!! Še posebej pa nacionalni tv program, saj je edini izdajatelj, ki je po zakonu v kablih neodplačno in ga operaterji morajo brezplačno redistribuirati.
GIZ SNAVP
